torek, 5. april 2016

Vklopova drobilnica misli: praznična praznina

Med brezciljnim tavanjem po nekaj sto TV-programih v prazničnih dneh se sprašujem, kako Hollywood, ki spretno izkoristi (berite: potrži) vsak praznik oz. praznujejo celo, ko za to ni razloga ali potrebe (Zahvalni dan?), še niso izkoristili, izrabili, zlorabili in posilili velike noči. Otroci, ki s širokimi nasmehi iščejo pirhe in velikonočnega zajca, v velikonočne zajce preoblečeni serijski morilci, ki morijo zgolj v času velike noči, skrivnostna izginotja otrok, ko za njimi ostane le pobarvano jajce, pa seveda čudovite družinske drame/komedije, ko se vsem preprekam navkljub družina zbere na kupu in uživa v velikonočni pojedini. Ne, vse, kar dobimo, je Jezusovo vstajenje, seveda povezano s trpljenjem na tisoč in en način ter prenosi maš …

In tako sem naletel na izredno zanimiv podcast mreže Apparatus z Nejcem Gazvodo, našim mladim pisateljem, režiserjem in scenaristom, ki mu je celo v Sloveniji uspelo nekaj doseči in ga zato lahko upravičeno jemljemo resno. Spregovoril je o temi, o kateri smo pisali tudi v prejšnji številki Vklopa in sicer o medijski vojni med obema največjima komercialnima televizijama pri nas in položaju nacionalne televizije. Zakaj komercialki lahko snemata tisto, kar je všeč gledalcem in zakaj bosta take serije in šove ponujali toliko časa, dokler jih bodo ljudje z gledanjem pač podpirali in zakaj bi morala biti nacionalna televizija antipol vsemu temu, kot nacionalni zavod, ki bi moral v prvi vrsti zagovarjati kvaliteto.

Pa pustimo ob strani to tekmovanje komercialk, ki je sploh v tem letu prišlo blizu točke vrhunca in najbrž tudi zloma, ene ali druge televizije. Ne vem kdaj, če sploh, smo Slovenci naredili kaj izvirnega? Vsi kujejo v zvezde Jonasov Videošpon, ampak tudi ta je bil sicer posrečena izpeljanka šova Most Wanted, ki ga je na MTV-ju vodil Ray Cokes in tudi podobno čislani Brez zavor/zapor je bil odlična izpeljanka ameriških pogovornih oddaj, predvsem Jayja Lena. Karkoli je v življenju ustvaril Branko Đurić-Đuro, se bolj ali manj naslanja na “njegove” Nadrealiste, ti pa so se učili od Letečega cirkusa Montyja Pythona. Bizovičarjev in Zrnečev As’ ti tud’ not padu je bil sicer odkrivanje tople vode, a je bila njuna kombinacija pač preprosto odlična, podobno kot je bila tista med Anjo in Ladom v Tistega lepega popoldneva. Humoristične serije kot po pravilu niso smešne, dramske so dolgočasne, pri tistih nekje vmes pa preprosto ne veš, ali bi se jokal ali smejal. Oboje na meji skrajnega obupa. Še dobro, da smo dočakali Življenja Tomaža Kajzerja - ki jo je Gazvoda lepo opisal kot odlično posledico anomalije v razpisu nacionalke; da vemo, da je mogoče. Ustvariti kvalitetno in gledljivo vsebino.

Ampak kdo je kriv? Imamo zelo dobre režiserje, imamo ogromno odličnih igralcev in tudi denar se najde, ljudje si želijo gledati nekaj domačega. Zatakne se v prvi vrsti pri scenarijih in potem pri sami izvedbi. No, nekje vmes še na različnih razpisih, kjer moraš po slovensko najbrž poznati prave ljudi in oni tebe. In seveda ima vsak scenarist svoje favorite, kot jih ima tudi režiser, imajo jih igralci in imajo jih morebitni pokrovitelji. In zato je naša produkcija, kjer je - v ZDA, pa tudi kje drugje, večina izdelkov, ki se jih pri nas kuje v zvezde, ne bi prišla dlje od pilota.

Objavljeno v reviji Vklop, 31.3.2016

Ni komentarjev:

Objavite komentar